O rokodelstvu

Poleg ostalih vrst domače obrti ali rokodelstva se je na t. i. suhorobarskem območju najbolj razvilo in tudi ohranilo izdelovanje suhe robe. To so različni izdelki iz lesa, ki se uporabljajo v gospodinjstvu, pri kmečkih opravilih in kot spominki. Poleg posebnega načina življenja je prebivalcem na podeželju predstavljala tudi poseben vir dohodka. Prebivalci Ribniške doline niso predmetov le izdelovali, pač pa so z njimi tudi trgovali. Leta 1492 je cesar Friderik III. izdal tako imenovani krošnjarski patent, privilegij, s katerim je dodelil kočevskim in ribniškim kmetom pravico do prostega trgovanja z žitom, platnom in doma izdelano robo po deželah v svojem cesarstvu. S tem so izdelki ali »roba« prestopili hišni prag. Razvila se je potujoča trgovina s krošnjo in kanonom na ramenih, pozneje s konji in vozovi, s kolesom in avtomobilom. Na podlagi prilagajanja naravnim danostim se je suhorobarstvo delilo na panoge glede na vrsto lesa, ki so ga uporabljali za posamezen predmet, glede na bližino gozda in glede na hišno tradicijo. Suha roba je še danes doma v Ribnici in širši okolici, med suhorobarji pa najdemo prave mojstre oblikovanja lesa.

Ta obrt je dajala kruh prebivalcem južnega dela Ribniške doline, kjer so nahajališča gline. Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689 poroča, da je v Dolenji vasi prek 80 hiš, kjer se ukvarjajo z izdelovanjem glinenih izdelkov. Z lončarijo so se ukvarjali tudi v vaseh Prigorica, Nemška vas, Rakitnica in Blate. Tudi lončarji so morali znati svoje izdelke unovčiti. Lonce, latvice, potičnice, sklede, »piščalke, ki piskajo v riti« in žvrgolčke so prodajali širom po Slavoniji, Vojvodini, Dalmaciji, Furlaniji in Sloveniji. Danes lončarsko tradicijo ohranjajo in nadgrajujejo še štiri družine in ena keramičarka.