Stalne razstave

Občasne razstave

Minule razstave

Prikaz izdelovanja suhe robe in lončarstva

Minule razstave

Zlata vitica

Prva gostujoča razstava v Rokodelskem centru je bila Zlata vitica, ki nas je popeljala po Sloveniji skozi opus rokodelcev, ki so za svoje delo prejeli najvišje priznanje Obrtne zbornice Slovenije – Zlato vitico. Razstavo je na dan odprtja RC predstavil Goran Lesničar Pučko, sekretar sekcije za Domačo in umetnostno obrt pri OZS. Med rokodelskimi mojstrovinami najdemo dva rojaka: lončarja Antona Nosana iz Dolenje vasi ter posodarja Franca Jakliča iz Sajevca. Razstava je bila na ogled od 24. 9. 2010 do 1. 3. 2011.

Umetnost kovanja s tradicijo

Druga gostujoča razstava v Rokodelskem centru nadaljuje zastavljeno nalogo povezovanja rokodelskih centrov po Sloveniji. Razstava »Umetnost kovanja s tradicijo« predstavlja sodobno produkcijo podjetja UKO Kropa, ki že od leta 1956 združuje ohranjanje in nadaljevanje izročila kovanja, hkrati pa v novo tisočletje stopa z vizijo umetniškega kovaštva, ki temelji na sodelovanju med oblikovalci in umetniki ter umetniškimi kovači. V Kropi se je skozi stoletja pisala zgodba o kopanju in taljenju železove rude, kuhanju oglja ter o ropotu mehov in kladiv, ki je nastajal pri ročnem kovanju žebljev. Iz vrst žebljarjev in kovačev so izhajali tudi posamezniki, ki so železo umetniško oblikovali v železna polkna in vrata, kljuke in mreže, ki še vedno krasijo kroparske hiše. Izročilo prvih, neznanih in neimenovanih umetniških kovačev je še posebno od konca 19. stoletja vse do današnjih dni prehajalo na mlajše generacije. Razstava je nastala s finančnim vložkom Območne obrtno-podjetniške zbornice Ribnica. Razstava je bila na ogled od 10. marca do septembra 2011.

Cvetnonedeljske butarice suhorobarskega območja

Razstava je prvi projekt povezovanja območja, društev in občin od Turjaka do Kolpe, tokrat je bila tema projekta predstavitev kultura in način življenja okrog cvetne nedelje. Razstava je nastala v sodelovanju s člani društev t.i. suhorobarskega območja, ki zajema občine Kostel, Kočevje, Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Velike Lašče in Dobrepolje.

14 društev, ki so se odzvala vabilu za sodelovanje na razstavi, so bili Turistično društvo Kočevje, Društvo podeželskih žena Ribnica, Društvo katoliške mladine Ribnica, Turistično društvo Grmada, Maticova etno hiša – kulturno etnološko društvo, Turistično društvo Sodražica - Sekcija Šedržanke, Društvo upokojencev Draga, Turistično društvo Loški Potok, Društvo upokojencev Loški Potok, Zavod Parnas – zavod za kulturo in turizem Velike Lašče, Društvo za ohranjanje dediščine Gradež, Društvo upokojencev Dobrepolje, Mladinsko društvo Dobrepolje in Franc Žuk iz Ribnice.

Razstava je pokazala različnost in posebnosti celotnega območja. Snopi povezanega zelenja, ki simbolizirajo rast, rojstvo in življenje, se na Slovenskem imenujejo različno; prav tako se imena za cvetne butarice razlikujejo od vasi do vasi. Ljudje so povedali, da so še posebej neveste tiste, ki k hiši prinesejo nova poimenovanja, pa ne samo za butare. Tako je tudi v deželi suhe robe: v Ribnici pravijo butaram tudi butarce ali kravji žegen, tako je tudi v Dragarski dolini. V Loškem Potoku je že malo drugače, saj imajo tam lesen žegen. V Velikih Laščah in na Gradežu imajo butare, v Robu kravji žegen, v Kočevju, Dobrepolju in Sodražici pa jih imenujejo butare.

Sestavine in ljudska verovanja

Butare so si na tem območju dokaj podobne; skoraj vse imajo za osnovo šibe različnih rastlin: leske, vrbe, mačic, drena. Po navadi je zvest spremljevalec bršljan z lepimi črnimi bunkicami. Posebnosti pa so vejice tise, pušpana, ciprese in šibe sadnega drevja. V novejšem času ne sme manjkati oljčna vejica, v preteklosti pa je bila redkost. V Ribnici, Sodražici in Loškem Potoku so med šibe povezali različne rastline: med njimi tudi »verh«, leskove mačice, koščke krompirja, suhe slive ali jabolka ter veliki koren.

Ponekod imajo butare na vrhu privezana jabolka in pomaranče, ki so bile v preteklosti največje veselje otrok. Nekatere so okrašene še s pisanimi trakovi, ki so jih ponekod hranili in predajali iz roda v rod.

Verovanja, ki so bila in so še vedno povezana z rastlinjem iz butar, se nanašajo na zdravje živine, dobre letine in odganjanje naravnih nesreč, kot je ogenj, strela, nevihte in toča. Rastline iz butar, ki lepo dišijo, ponekod še vedno uporabljajo za kadilo na tri svete večere – božič, novo leto in svete tri kralje ali zgodaj zjutraj na dneve pred veliko nočjo.

Društva, ki so prispevale svoje butare za razstavo, so se odločila za tradicionalno obliko butaric; tiste, ki po svoji sestavi izstopajo pa prihajajo iz Kočevja, Dobrepolja in Loškega Potoka. Prve so delo Helene Štefanič, ki za cerkev v Kočevju vsako leto pripravi drugačne butarice. Društvo upokojencev Dobrepolje je prineslo t. i. ljubljanske butarice z oblanci, Mladinsko društvo Dobrepolje pa se je postavilo v položaj, kako bi se odzvali, če bi bili oni poleg Kristusa, ki je na oslu prijahal v Jeruzalem. Člani Turističnega društva Loški Potok so na razstavo prineslo butaro, na kateri najdemo tudi njihovo zaščitno rastlino- bob.

Rokodelski center Ribnica se zahvaljuje vsem društvom, ki so se odzvali povabilu in izdelali butaro, kravji ali leseni žegen, ter vsem ljudem, ki so posredovali informacije, da smo si vsi skupaj lahko na enem mestu ogledali različnost in bogastvo naše kulturne dediščine.

Razstava udeležencev pletarske in lončarske šole

V Rokodelskem centru Ribnica smo v »šolskem letu« 2011/12 organizirali Pletarsko in Lončarsko šolo, ki sta potekali v okviru projekta Leader z naslovom »Zapisana dediščina in rokodelska ustvarjalnost«. Cilj projekta je izobraževanje lokalnega prebivalstva o postopkih izdelovanja suhe robe (pletarstvo) in oblikovanja iz gline (lončarstvo), izobraževanje o bogati kulturni dediščini in ljudi skozi ustvarjanje aktivno vključiti v ohranjanje le- te. S projektom smo razvili tudi naravne, kulturne in človeške potenciale za višjo dodano vrednost. Omogočili smo razvoj dopolnilnih dejavnosti, saj bo s pridobitvijo novih znanj povečana možnost dodatnega zaslužka.

25. aprila je potekal zaključek obeh šol in 39. udeležencem sta kraljica suhe robe, Breda Trdan in župan Jože Levstek podelila diplomo za uspešno zaključen prvi letnik Pletarske ali Lončarske šole. Ob tej priložnosti smo pripravili tudi pregledno razstavo izdelkov, ki so nastali pod spretnimi prsti udeležencev obeh šol. Na razstavi ste si lahko ogledali vrbove pladnje, peharje, otroške košarice, cekarje in tradicionalne ribniške košare-holandarice in koše iz leskovih viter ter raznovrstne glinene izdelke različnih tehnik.

JANKO TROŠT (1894–1975) ustanovitelj ribniškega muzeja

Razstava predstavlja dejavnosti in družbene vezi Janka Trošta, človeka številnih talentov in stoterih obrazov: bil je dolgoletni ravnatelj in učitelj ribniške meščanske šole, ustanovitelj muzeja v Ribnici in Idriji, slikar, raziskovalec, topograf, lutkar, zborovodja ...

Rodil se je 20. januarja 1894 v Razdrtem pri Postojni materi Rozaliji Premrl in očetu Ivanu Troštu, pisatelju. Po končanem osnovnem šolanju se je odločil za učiteljski poklic, ki ga je opravljal do upokojitve, v obdobju od leta 1930 do 1945 je bil tudi ravnatelj meščanske šole v Ribnici. V šolskem letu 1948/1949 je pričel s službo v Idriji, kjer je poučeval na nižji gimnaziji vse do upokojitve leta 1951.

Na življenje Janka Trošta ni pomembno vplival samo poklic, ki ga je opravljal, ampak tudi njegov izjemno tankočuten odnos do dediščine. Že leta 1934 je opravil etnografski tečaj državnega muzeja v Ljubljani in tri leta po vojni še konservatorski tečaj. Bil je aktiven kot poverjenik Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije tako na Ribniškem in Kočevskem kot na Idrijskem. V zgodovino se je zapisal tudi kot ustanovitelj dveh slovenskih muzejev, muzeja v Idriji in Ribnici, ter kot raziskovalec, ki je prvi strokovno opredelil prostor in panoge suhe robe. V skrbi za ohranitev suhorobarstva na Ribniškem se je intenzivno ukvarjal z rešitvijo le-tega preko izobraževanja, publiciranja, zelo intenzivno se je angažiral na področju spominkarstva. Vodil je učne tečaje spominkarstva in rezbarstva za otroke in odrasle v Ribnici in Sodražici ter prirejal razstave izdelkov. Razvil je motiv vitre, ki se je in se še pojavlja na različnih spominkarskih izdelkih, ki prihajajo iz krajev, kjer je doma suha roba.

Za časa svojega življenja je utrl mnogo poti in pustil globoke sledi povsod, kjer je deloval, tako da še danes zasledujemo rezultate njegovega dela na vsakem koraku.

Razstava bo na ogled do oktobra 2012.